Od uspeha do zloma: Anatomija sodobne izgorelosti

Od uspeha do zloma: Anatomija sodobne izgorelosti

Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost v ICD-11 uvršča med poklicne pojave, ne med samostojne zdravstvene bolezni. Opisana je kot posledica kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obvladan, zanjo pa so značilne tri razsežnosti; izčrpanost oziroma pomanjkanje energije, večja duševna oddaljenost od dela, negativizem ali cinizem, zmanjšan občutek poklicne učinkovitosti.
WHO izrecno poudarja, da se ta opredelitev nanaša na delovni kontekst in je ne bi smeli nekritično uporabljati za izčrpanost na vseh drugih področjih življenja. ICD-11 je začela uradno veljati leta 2022.

Dolgo je veljalo, da je idealen zaposleni tisti, ki prvi pride, zadnji odide in se na službeni klic odzove tudi zvečer, med vikendom ali na dopustu. Takšnega človeka opišemo kot zavzetega, lojalnega in nepogrešljivega.

Manj pogosto pa se vprašamo, kaj se zgodi, ko njegova zavzetost postane edini mehanizem, s katerim podjetje nadomešča premalo zaposlenih, slabo organizacijo, nerealne roke in nejasno razdeljene odgovornosti.

Na začetku človek utrujenost premaga z dodatno kavo. Nato odpove rekreacijo, druženje in počitek. Kasneje se ponoči prebuja zaradi službe, čez dan težko razmišlja, do sodelavcev postaja ciničen, doma pa nima več energije niti za ljudi, ki so mu najbližje.

Navzven lahko še vedno dosega rezultate.

Znotraj pa se je proces zloma že začel.

Izgorelost ni trenutek, ko človek prvič ne zmore vstati iz postelje. To je pogosto zadnja postaja dolgega procesa, v katerem je mesece ali leta ignoriral opozorila telesa, ker je okolje njegovo preobremenjenost nagrajevalo.

Kaj izgorelost dejansko je?

Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost v Mednarodni klasifikaciji bolezni ICD-11 opredeljuje kot poklicni pojav, ne kot samostojno bolezen. Nastane zaradi kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obvladan, zanjo pa so značilne tri razsežnosti:
– pomanjkanje energije oziroma izčrpanost;
– duševna oddaljenost od dela, negativizem ali cinizem;
– zmanjšan občutek poklicne učinkovitosti.
WHO posebej poudarja, da se izraz v tej opredelitvi nanaša na poklicno okolje in ga ne bi smeli samodejno uporabljati za vsako obliko življenjske izčrpanosti.  To je pomembna razlika.
Človek je lahko izčrpan zaradi nege bolnega svojca, finančnih težav, kronične bolezni ali dolgotrajnega družinskega konflikta. Stiska je lahko enako resna, vendar po opredelitvi WHO ne gre nujno za poklicno izgorelost. Hkrati to, da izgorelost ni razvrščena kot samostojna bolezen, ne pomeni, da ni resnična ali da ne more povzročiti hudih zdravstvenih posledic. Pomeni predvsem, da je treba preveriti tudi druga možna zdravstvena stanja in da diagnoze ni mogoče postaviti samo na podlagi spletnega vprašalnika.

Od kod sploh prihaja izraz »burnout«?

Enega prvih strokovnih opisov izgorelosti je leta 1974 objavil ameriški psiholog Herbert J. Freudenberger v članku Staff Burn-Out v reviji Journal of Social Issues. Opazoval je predvsem zelo zavzete sodelavce v prostovoljnih zdravstvenih ustanovah, ki so se po dolgotrajnem čustvenem in delovnem naporu začeli fizično ter duševno sesuvati. 
Raziskovanje je pozneje pomembno razvila psihologinja Christina Maslach, skupaj z raziskovalcem Michaelom Leiterjem. Njuno delo je pomagalo utrditi danes znane razsežnosti izgorelosti: izčrpanost, cinizem oziroma odmik od dela in občutek zmanjšane učinkovitosti.
Maslach in Leiter sta opozorila tudi na šest področij, kjer lahko nastane nevarno neskladje med človekom in njegovim delovnim okoljem:
– delovna obremenitev;
– nadzor nad delom;
– nagrajevanje in priznanje;
– odnosi ter skupnost;
– pravičnost;
– vrednote.
Izgorelost zato ni nujno posledica zgolj »preveč dela«. Človek lahko izgoreva tudi ob nepravičnem vodenju, stalnem pomanjkanju priznanja, konfliktu vrednot, mobingu, občutku nemoči ali delu, nad katerim nima skoraj nobenega vpliva.

Zakaj danes izgorevajo tudi uspešni ljudje?

Izgorelost se pogosto napačno predstavlja kot težava ljudi, ki niso dovolj odporni, organizirani ali disciplinirani.
V resnici so lahko posebej izpostavljeni prav ljudje, ki so:
– zelo odgovorni;
– vestni in natančni;
– težko zavrnejo dodatno nalogo;
– močno poistoveteni s svojim delom;
– navajeni lastno vrednost dokazovati z rezultati;
– prepričani, da morajo težave vedno rešiti sami;
– pripravljeni potrebe drugih postaviti pred lastne.
Takšen človek običajno ni prvi, ki bi odnehal. Pogosto je zadnji.
Ko podjetju manjka zaposlenih, prevzame dodatno delo. Ko sodelavec odpove, ga nadomešča. Ko rok ni realen, dela zvečer. Ko se pojavi nova težava, se še bolj potrudi. Zato lahko organizacija njegovo preobremenjenost dolgo razume kot prednost. Problem postane viden šele takrat, ko človek nenadoma ne more več zagotavljati tistega, kar je okolica od njega začela pričakovati kot nekaj običajnega.

Koliko je problem razširjen?

Natančnega števila ljudi z izgorelostjo ni mogoče zanesljivo navesti. Raziskave uporabljajo različna merila, izgorelost pa ni enostavna samostojna medicinska diagnoza, ki bi se povsod beležila na enak način. Kljub temu podatki o delovnem stresu kažejo velikost problema.
Raziskava EU-OSHA iz leta 2025 je pokazala, da je:
– 37 % delavcev poročalo o splošni utrujenosti;
– 29 % delavcev o stresu, depresiji ali tesnobi, povezani z delom;
– več kot 40 % jih je poročalo o močnem časovnem pritisku;
približno tretjina je menila, da njihovo delo oziroma trud ni ustrezno opažen ali priznan. Ti podatki ne pomenijo, da je 29 ali 37 odstotkov vseh zaposlenih izgorelih. Kažejo pa, da so utrujenost in psihosocialne obremenitve postale množičen problem evropskega trga dela.

Ko delovni teden postane zdravstveno tveganje

WHO in Mednarodna organizacija dela sta ocenili, da je bilo leta 2016 dolgim delovnim tednom, dolgim najmanj 55 ur, mogoče pripisati približno:
– 398.000 smrti zaradi možganske kapi;
– 347.000 smrti zaradi ishemične bolezni srca.
Skupaj je to približno 745.000 smrti v enem letu. 
V primerjavi z ljudmi, ki so delali od 35 do 40 ur tedensko, je bilo delo najmanj 55 ur tedensko povezano s približno:
– 35 % večjim tveganjem za možgansko kap;
– 17 % večjim tveganjem smrti zaradi ishemične bolezni srca.
To niso podatki o izgorelosti kot taki. Dokazujejo pa, da dolgotrajna delovna preobremenjenost ni zgolj vprašanje počutja, motivacije ali zadovoljstva, ampak tudi resno zdravstveno tveganje.

AI-ilustracija

Izgorelost se ne razvija pri vseh enako

Na spletu je mogoče najti tri, pet ali celo dvanajst »uradnih stopenj izgorelosti«. V resnici ne obstaja ena sama univerzalna medicinska lestvica, po kateri bi vsi ljudje izgorevali v popolnoma enakem zaporedju. Razvoj težav je lahko različen, simptomi se lahko prepletajo, nekatere faze pa človek preskoči ali jih dolgo skriva. Za lažje razumevanje lahko proces vseeno razdelimo na štiri značilna obdobja.

1. Pretirana angažiranost: ko težava še izgleda kot uspeh

Človek ima veliko energije, je motiviran in želi dokazati svojo vrednost. Pogosto:
– sprejema vedno več nalog;
– dela dlje od dogovorjenega časa;
– preverja elektronsko pošto tudi doma;
– težko reče ne;
– dopust prestavlja zaradi dela;
– verjame, da brez njega stvari ne bodo opravljene;
– počitek občuti kot izgubo časa ali znak šibkosti.
– Okolica ga praviloma pohvali.
Prejme več odgovornosti, ker je zanesljiv. Težave drugih se preusmerijo nanj, ker jih zna rešiti. Uspešno opravljeno dodatno delo pa postane nov standard. To je ena najnevarnejših točk procesa: vedenje, ki dolgoročno vodi v zlom, je kratkoročno nagrajeno.

2. Kronična preobremenjenost: telo začne pošiljati račune

Zahteve ostajajo visoke, energije pa je vedno manj. Pojavijo se lahko:
– težave s spanjem;
– prebujanje sredi noči;
– glavoboli;
– napete mišice;
– bolečine v križu ali vratu;
– prebavne težave;
– razbijanje srca;
– pogostejše okužbe;
– spremembe apetita;
– razdražljivost;
– težave s koncentracijo;
– pozabljivost;
– občutek nenehne časovne stiske.
Človek pogosto opusti dejavnosti, ki bi ga lahko varovale: gibanje, druženje, hobije in kakovosten počitek. Delo začne zavzemati vedno več prostora, hkrati pa postaja človek pri njem manj učinkovit. Zato poskuša upad učinkovitosti nadomestiti z dodatnimi urami. Nastane nevaren krog:
Manj energije pomeni manjšo učinkovitost. Manjša učinkovitost pomeni več dela. Več dela pomeni še manj energije. NIJZ med pogostimi znaki prekomernega stresa navaja nihanje razpoloženja, motnje koncentracije in spomina, glavobole, pogostejše okužbe, telesne bolečine, prebavne težave, motnje spanja, spremembe apetita, slabšanje odnosov, umik od ljudi ter upad motivacije in storilnosti.

3. Odmik in cinizem: človek začne čustveno ugašati

Delo, ki je nekoč imelo smisel, postane vir odpora. Zaposleni lahko postane:
– čustveno oddaljen;
– hladen do sodelavcev ali strank;
– razočaran;
– ciničen;
– manj potrpežljiv;
– hitro razdražljiv;
– prepričan, da trud nima smisla;
– osredotočen samo še na preživetje delovnega dne.
To ni vedno lenoba ali slab odnos. Čustvena odmaknjenost je lahko obrambni mehanizem. Ko človek nima več energije za čustveno vključenost, se skuša zaščititi tako, da mu postane vseeno.
Povečajo se lahko napake, konflikti, zamude, odsotnosti in razmišljanje o odpovedi. Nekateri začnejo pogosteje uporabljati alkohol, pomirjevala ali druge snovi.

4. Zlom: ko volja ni več dovolj

V zadnjem obdobju človek ne more več vzdrževati dotedanjega delovanja. Pojavijo se lahko:
– nezmožnost normalnega odhoda na delo;
– huda tesnoba;
– panični napadi;
– močna nespečnost;
– občutek popolne praznine;
– jok brez jasnega razloga;
– izrazite težave s spominom in odločanjem;
– občutek, da tudi preproste naloge niso več izvedljive;
– depresivni simptomi;
– telesne težave brez enostavne razlage;
– umik iz odnosov;
– misli o smrti ali samomoru.
Takrat nasvet »vzemi si prost vikend« ni primeren. Človek lahko potrebuje bolniški stalež, zdravstveno obravnavo, psihološko ali psihiatrično pomoč ter temeljito spremembo delovnih in življenjskih pogojev.

Dvanajst opozorilnih znakov, da ne gre več samo za utrujenost

Posebej resno je treba vzeti položaj, ko se več naslednjih znakov pojavlja več tednov:
1. Zjutraj se zbudiš utrujen, tudi ko si spal dovolj dolgo.
2. Na delo pomisliš že ponoči ali takoj ob prebujanju.
3. V prostem času se ne moreš psihično odklopiti.
4. Napake in pozabljivost postajajo pogostejše.
5. Delo, ki ti je bilo nekoč pomembno, ti je postalo vseeno.
6. Do ljudi postajaš ciničen ali čustveno hladen.
7. Za običajne naloge potrebuješ nesorazmerno veliko energije.
8. Pogosto te boli glava, želodec, vrat ali hrbet.
9. Izogibaš se družini, prijateljem ali sodelavcem.
10. Vedno pogosteje uporabljaš alkohol, pomirjevala ali druge snovi.
11. Dopust ali vikend ne prineseta občutnega izboljšanja.
12. Občutiš brezup, nezmožnost nadaljevanja ali misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo.
Zadnji znak zahteva takojšnje ukrepanje.

Izgorelost ali običajna utrujenost?

Običajna delovna utrujenost se praviloma zmanjša po kakovostnem počitku. Po napornem tednu človek prespi, preživi miren vikend ali vzame dopust in se postopoma počuti bolje. Pri izgorelosti nekaj dni počitka pogosto ne zadostuje. Človek je lahko fizično odsoten z dela, vendar se miselno ne more odklopiti. Po vrnitvi se simptomi hitro obnovijo, včasih pa se med dopustom pokažejo še močneje, ker telo šele takrat popusti.
NIJZ poudarja prav razliko med običajno delovno izčrpanostjo, ki jo je mogoče omiliti s počitkom, in izgorelostjo, pri kateri počitek sam pogosto ni dovolj.

Izgorelost ali depresija?

Izgorelost in depresija nista isto, vendar se lahko simptomi prekrivajo in obe stanji se lahko pojavita hkrati. Pri izgorelosti so težave pogosto močno povezane z delom:
– izčrpanost ob misli na službo;
– cinizem do dela;
– občutek neučinkovitosti;
– izboljšanje, ko je človek dalj časa odmaknjen iz škodljivega okolja.
Depresija praviloma prizadene širše življenjsko področje. Človek lahko izgubi zanimanje tudi za družino, prijatelje, hobije in dejavnosti, ki so ga prej veselile. Pojavijo se lahko močan občutek krivde, brezvrednosti, brezupa ter misli o smrti.
Toda meja ni vedno jasna. Podobne simptome lahko povzročijo tudi:
– slabokrvnost;
– bolezni ščitnice;
– pomanjkanje določenih hranil;
– kronične okužbe;
– motnje spanja;
– srčno-žilne bolezni;
– anksiozne motnje;
– depresivne motnje;
– neželeni učinki zdravil;
– druge telesne ali duševne bolezni.
Zato si človek ne bi smel sam postaviti diagnoze samo zato, ker se prepozna v seznamu simptomov.

Kdaj je čas za strokovno pomoč?

Pomoč je smiselno poiskati, ko:
– simptomi trajajo več tednov;
– se kljub počitku ne izboljšajo;
– motijo spanje;
– vplivajo na delo in odnose;
– človek vse težje opravlja običajne naloge;
– se pojavljajo panični napadi ali tesnoba;
– se povečuje uporaba alkohola, pomirjeval ali drugih snovi;
– se pojavi depresivno razpoloženje ali brezup;
– človek razmišlja o smrti ali samomoru.
Prva točka je lahko izbrani osebni zdravnik. Ta lahko preveri telesne vzroke težav, oceni resnost stanja, odpre bolniški stalež, kadar je to medicinsko utemeljeno, ter človeka usmeri naprej. Pomoč je mogoče poiskati tudi v centrih za duševno zdravje odraslih, kjer delujejo multidisciplinarni timi različnih strokovnjakov.  Psihoterapija ali kliničnopsihološka obravnava lahko človeku pomaga razumeti vzorce, zaradi katerih je predolgo presegal svoje meje, vendar terapija ne more sama odpraviti škodljive organizacije dela. Če je glavni vzrok kronično pomanjkanje zaposlenih, mobing, neizvedljiva količina nalog ali stalna dosegljivost, bo moralo priti tudi do spremembe delovnega okolja.

Ob neposredni nevarnosti ne čakajte

Kadar ima oseba samomorilne misli, načrtuje samopoškodovanje ali ne more zagotoviti svoje varnosti: POKLIČITE 112;
pojdite v najbližjo urgentno zdravstveno oziroma psihiatrično službo;
osebe ne puščajte same, dokler ni zagotovljena pomoč.
Takšnega stanja ne obravnavamo kot običajno utrujenost ali kot težavo, ki jo bo rešil dopust.

Kaj lahko naredi posameznik?

Izgorelosti ni mogoče vedno rešiti samo z boljšim načrtovanjem časa. Posameznik pa lahko naredi nekaj pomembnih prvih korakov.
1. Ne čakajte na popoln zlom
Ljudje pogosto poiščejo pomoč šele, ko ne morejo več delati. Zgodnejše ukrepanje lahko pomeni krajše okrevanje in manj posledic. Simptome je koristno zapisovati: kdaj se pojavljajo, koliko časa trajajo, kaj jih poslabša in kako vplivajo na vsakodnevno življenje.
2. Povejte konkretno, kaj se dogaja
Namesto splošne izjave »pod stresom sem« je lahko učinkoviteje povedati:
– redno opravljam delo treh ljudi;
– v zadnjem mesecu sem imel 35 nadur;
– med dopustom sem moral vsak dan odgovarjati na sporočila;
– moje naloge nimajo jasnih prioritet;
– zaradi pomanjkanja kadra že več mesecev ne morem koristiti odmora;
– od mene se pričakuje stalna dosegljivost.
Konkretni podatki omogočajo konkretne rešitve.
3. Postavite mejo dosegljivosti
Telefon, elektronska pošta in aplikacije za sporočanje so zabrisali mejo med delom in počitkom. Če delavec vsak večer preverja sporočila, je lahko fizično doma, vendar psihološko še vedno na delovnem mestu.
4. Ne zdravite izčrpanosti samo z disciplino
Človek, ki je že izčrpan, pogosto poskuša težavo rešiti z novim urnikom, dodatno aplikacijo, strožjo jutranjo rutino ali še večjim nadzorom nad sabo. Včasih ne potrebuje boljše produktivnosti. Potrebuje manj zahtev, več počitka in pomoč.
5. Ne sprejemajte velikih odločitev v največji stiski brez podpore
Odpoved je lahko v določenih primerih prava rešitev, vendar ni vedno edina ali prva možnost.
Najprej je smiselno oceniti:
– ali je mogoče zmanjšati obremenitev;
– ali je možna začasna odsotnost;
– ali je mogoče spremeniti naloge;
– ali se lahko odpravi konflikt;
– ali je mogoče postopno vračanje;
– ali obstaja drugačno delovno mesto pri istem delodajalcu.
Pri mobingu, nevarnih razmerah ali resnem ogrožanju zdravja pa hitro ukrepanje lahko postane nujno. V obdobju izgorelosti se lahko zdi, da so vsi proti vam, zato je priporočljivo posvetovanje z strokovnjakom. V podjetju Karlion vam z veseljem prisluhnemo in svetujemo.

Dopust ni zdravljenje organizacijske napake

Dopust je pomemben. Spanje je pomembno. Gibanje, odnosi, prehrana in sproščanje so pomembni. Toda človeka ne moremo poslati na dopust, nato pa ga vrniti v popolnoma enake razmere in pričakovati drugačen rezultat.
– Če je vzrok izgorelosti delo dveh ali treh ljudi, rešitev ni boljša dihalna tehnika.
– Če so vzrok nejasne pristojnosti, je treba razjasniti odgovornosti.
– Če so vzrok nerealni roki, jih je treba spremeniti.
– Če je vzrok vodja, ki ponižuje zaposlene, ni dovolj delavnica čuječnosti.
– Če je vzrok stalno pomanjkanje kadra, mora organizacija zaposliti dodatne ljudi, zmanjšati obseg dela ali spremeniti procese.

Odgovornost delodajalca: izgorelost ni samo zasebna težava zaposlenega

Slovenski Zakon o varnosti in zdravju pri delu delodajalcu nalaga, da oceni tveganja ter sprejme ukrepe za varnost in zdravje zaposlenih. V 24. členu posebej določa obveznost sprejemanja ukrepov za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje nasilja, trpinčenja, nadlegovanja ter drugih psihosocialnih tveganj, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev.  To pomeni, da mora delodajalec obravnavati tudi dejavnike, kot so:
– pretirana količina dela;
– nejasne ali nasprotujoče si zahteve;
– pomanjkanje vpliva na delo;
– slabi odnosi;
– trpinčenje;
– pomanjkanje podpore;
– nepredvidljiv urnik;
– negotovost zaposlitve;
– stalna dosegljivost;
– delo brez ustreznih odmorov in počitkov.
NIJZ opozarja, da težav zaposlenih ne bi smeli avtomatično razumeti kot šibkost posameznika. Psihosocialna tveganja je mogoče in treba obravnavati kot organizacijsko vprašanje, podobno kot druga tveganja za varnost in zdravje pri delu.

Pravica do odklopa ni samo lep zapis v internem aktu

Slovenija je z novelo ZDR-1 uvedla pravico do odklopa. Delodajalci so morali konkretne ukrepe sprejeti najpozneje do 16.11.2024. Pravica pomeni, da delavec med dnevnim in tedenskim počitkom, dopustom ter drugimi upravičenimi odsotnostmi praviloma ni na razpolago delodajalcu.  Toda pravica do odklopa ne bo zaživela samo zato, ker podjetje sprejme pravilnik. Če vodja pošilja sporočila ob 22. uri in pričakuje takojšen odgovor, čeprav tega nikjer izrecno ne napiše, lahko kultura podjetja pravico dejansko izniči. Učinkoviti ukrepi so lahko:
– časovno zamaknjeno pošiljanje elektronskih sporočil;
– jasno določene izjeme za nujne primere;
– pravilo, da odgovor zunaj delovnega časa ni pričakovan;
– nadomeščanje zaposlenih med dopustom;
– omejevanje službenih aplikacij zunaj delovnega časa;
– usposabljanje vodij;
– spremljanje kršitev in prekomerne dosegljivosti.

Kaj bi moral odgovoren delodajalec opaziti?

Vodja ne sme postavljati diagnoz, lahko pa opazi spremembe.Opozorilni znaki v skupini so lahko:
– več napak pri prej zanesljivem zaposlenem;
– nenadna razdražljivost ali umik;
– pogosto delo pozno v noč;
– odpovedovanje dopusta;
– stalno nadomeščanje sodelavcev;
– izrazit padec motivacije;
– več kratkih bolniških odsotnosti;
– povečana fluktuacija;
– konflikti in pritožbe;

Najslabši odziv je:
»Vsi smo pod stresom. Moraš postati bolj odporen.« Primernejša vprašanja so:
– Katere naloge lahko začasno odstranimo?
– Kaj je res prednostno?
– Kdo lahko prevzame del obveznosti?
– Ali so roki realni?
– Ali ima zaposleni nadzor nad svojim delom?
– Ali so nadure postale trajen način poslovanja?
– Ali je v skupini prisotno trpinčenje ali nepravična obravnava?

Kaj naj podjetja naredijo, preden začnejo zaposleni odhajati?

Dober program preprečevanja izgorelosti ni samo košara sadja in enkratna delavnica o stresu. Vključevati bi moral:
– redno ocenjevanje psihosocialnih tveganj;
– realno kadrovsko načrtovanje;
– nadzor nad količino nadur;
– jasne naloge in odgovornosti;
– spoštovanje odmorov ter dnevnega in tedenskega počitka;
– dejansko uporabo letnega dopusta;
– pravico do odklopa;
– varen način prijave preobremenjenosti ali trpinčenja;
– usposabljanje vodij;
– transparentne kriterije napredovanja in nagrajevanja;
– spremljanje bolniških odsotnosti in fluktuacije;
– podporo pri postopnem vračanju po daljši odsotnosti.
Slabo duševno zdravje zaposlenih se ne kaže samo v bolniški odsotnosti. Pojavlja se tudi kot prezentizem: človek je fizično na delovnem mestu, vendar zaradi stiske ne more delovati s svojo običajno zmogljivostjo. Posledice so lahko več napak, nesreč, konfliktov, slabša kakovost dela in odhodi zaposlenih.

Vrnitev na delo po izgorelosti

Povratek po daljši odsotnosti ne bi smel pomeniti, da se človek prvi dan vrne na isti obseg dela, v isto okolje in pod enake pritiske.
Koristen načrt lahko vključuje:
– postopno povečevanje obremenitve;
– začasno zmanjšanje števila nalog;
– jasne prioritete;
– pogostejše kratke pogovore z vodjo;
– omejitev nadur;
– dosledno pravico do odklopa;
– prilagoditev delovnega časa, če je mogoča;
– odstranitev nalog, ki so bile glavni sprožilec;
– sodelovanje z medicino dela in zdravstvenimi strokovnjaki.
Če se spremeni samo zaposleni, delovno okolje pa ostane enako, se lahko težave ponovijo.

Miti, ki pomagajo ohranjati izgorelost

»Izgorijo samo šibki ljudje.«
Ne drži. Pogosto izgorevajo zelo zavzeti, odgovorni in uspešni ljudje, ki predolgo presegajo svoje meje.
»Dober dopust vse popravi.«
Dopust lahko pomaga pri utrujenosti, ne odpravi pa nujno globoke izgorelosti ali škodljivih delovnih razmer.
»Če imaš rad svoje delo, ne moreš izgoreti.«
Prav močna predanost delu lahko povzroči, da človek opozorila predolgo ignorira.
»Izgorelost je samo modna beseda.«
Izraz se res uporablja preširoko, vendar kronični stres, izčrpanost, cinizem in zmanjšana poklicna učinkovitost predstavljajo resen pojav, ki ga priznava tudi WHO. 
»Težava je vedno v posamezniku.«
Osebne značilnosti vplivajo na odzivanje, vendar imajo pomembno vlogo tudi obremenitev, nadzor, pravičnost, odnosi, priznanje in skladnost vrednot.