OBJAVLJENO 8. 9. 2026

Kdaj se pripravljenost in dežurstvo štejeta v delovni čas?

Dosegljivost po telefonu še ni vedno delovni čas, fizična prisotnost na delovnem mestu pa se praviloma presoja drugače. Preverite, kaj odločajo kraj, odzivni čas, pogostost intervencij in dejanske omejitve delavca.

Telefon je lahko na nočni omarici, delavec pa kljub temu nima prostega večera. Morda mora odgovoriti takoj, prispeti na delo v dvajsetih minutah ali ostati tako blizu, da ne more nikamor. Drug delavec je samo občasno dosegljiv in ga v več mesecih nihče ne pokliče. Obema lahko delodajalec reče, da sta »v pripravljenosti«, vendar pravna presoja njunega časa ni nujno enaka.

Zato ni dovolj pogledati imena v urniku. Preveriti je treba, kje mora biti delavec, kako hitro se mora odzvati, kako pogosto dejansko posreduje in koliko svobode mu ostane.

Kakšna je razlika med dežurstvom in pripravljenostjo?

Dežurstvo običajno pomeni, da mora biti delavec prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, pripravljenost pa praviloma pomeni dosegljivost zunaj delovnega mesta. Izrazi se v zakonih, kolektivnih pogodbah in posameznih dejavnostih ne uporabljajo vedno povsem enako, zato je treba poleg imena preveriti dejanske obveznosti.

Pri dežurstvu delavec ostane v bolnišnici, nadzornem centru, obratu ali drugem določenem prostoru. Tudi če del časa čaka in ne opravlja aktivne naloge, ne more svobodno izbrati, kje bo. Po pravilih EU je takšna zahtevana fizična prisotnost pomemben razlog, da se celotno obdobje šteje za delovni čas.

Pri pripravljenosti je delavec lahko doma ali na drugem kraju po lastni izbiri. Toda ta svoboda je lahko samo navidezna. Če mora prispeti v nekaj minutah, stalno spremljati telefon, imeti pri sebi opremo in pričakovati pogoste klice, je njegov zasebni čas lahko tako omejen, da se tudi celotna pripravljenost šteje kot delovni čas.

Ali se celotno dežurstvo na delovnem mestu šteje v delovni čas?

Če mora delavec med dežurstvom ostati na delovnem mestu oziroma drugem kraju, ki ga določi delodajalec in ni njegov dom, se celotno obdobje praviloma šteje za delovni čas. To velja tudi za dele dežurstva, ko delavec čaka, počiva ali nima konkretne naloge, vendar mora ostati prisoten in pripravljen začeti delo.

Razlog ni samo število opravljenih posegov. Delavec je prostorsko vezan na zahtevo delodajalca in se ne more primerljivo posvetiti svojim interesom. Zato ni pravilno, da bi se za delovni čas avtomatično štelo samo nekaj minut dejanske intervencije, preostala zahtevana prisotnost pa bi izginila iz evidence.

Posebna pravila za zdravstvo, zaščito, reševanje, promet ali druge dejavnosti lahko podrobneje urejajo organizacijo, dodatke in najdaljše obremenitve. Ne smejo pa izničiti minimalnega varstva počitka in omejitev delovnega časa.

Kdaj se pripravljenost na domu šteje v celoti?

Pripravljenost zunaj delovnega mesta se v celoti šteje za delovni čas, kadar naložene omejitve delavcu objektivno in zelo zmanjšajo možnost, da prosto uporablja ta čas. Presoja je konkretna; ena sama številka ni vedno dovolj.

Najpomembnejši elementi so:

1. kako hitro mora delavec odgovoriti in priti na določeni kraj;
2. kako pogosto je med pripravljenostjo dejansko poklican;
3. koliko časa povprečno trajajo intervencije;
4. ali mora nositi posebno opremo oziroma uporabljati službeno vozilo;
5. ali mora ostati znotraj ozkega geografskega območja;
6. ali lahko v realnosti načrtuje običajne zasebne dejavnosti;
7. ali ima ob klicu razumno možnost organizirati prihod.

Zelo kratek odzivni čas je močan znak omejitve, vendar se presoja skupaj z drugimi okoliščinami. Če mora gasilec v dvajsetih minutah priti na določeno območje v interventni opremi, je lahko vpliv bistveno večji kot pri zaposlenem, ki mora le občasno odgovoriti na oddaljeno vprašanje brez obveznosti takojšnjega prihoda.

Kaj nas uči slovenska zadeva C-344/19?

Sodišče EU je v slovenski zadevi Radiotelevizija Slovenija poudarilo, da oddaljena lokacija sama po sebi še ne spremeni vse pripravljenosti v delovni čas. Tehnik je moral biti dosegljiv in se po potrebi vrniti v oddajni center v eni uri, dejansko pa je zaradi odročnega območja težko zapustil okolico.

Sodišče je pojasnilo, da se upoštevajo predvsem omejitve, ki izvirajo iz zakona, kolektivne pogodbe ali zahteve delodajalca. Težave, ki so posledica naravnih značilnosti kraja ali delavčeve lastne izbire, se ne pripišejo avtomatično delodajalcu. Nacionalno sodišče mora zato oceniti intenzivnost uradno naloženih omejitev in pogostost dejanskega dela.

To ne pomeni, da pripravljenost na odročnem kraju nikoli ni delovni čas. Pomeni, da je treba ločiti med omejitvijo, ki jo določi delodajalec, in neprijetnostjo, ki obstaja neodvisno od njegovega navodila. Za dobro presojo so zato pomembni pisni režim, odzivni čas, podatki o klicih in resnične možnosti delavca.

Ali je vsak telefonski klic med pripravljenostjo delovni čas?

Čas dejanskega opravljanja dela med pripravljenostjo se šteje v delovni čas, tudi kadar celotno obdobje pripravljenosti ne doseže tega praga. Klic, pri katerem delavec rešuje tehnično težavo, daje strokovna navodila, se prijavi v sistem ali se odpelje na intervencijo, ni več samo pasivna dosegljivost.

Evidentirati je treba resničen začetek in konec dela. Če delavec prejme petminutni klic, nato trideset minut odpravlja napako in zatem napiše poročilo, ni pravilno zabeležiti samo trenutka, ko je telefon zazvonil. Če mora oditi na lokacijo, je treba glede na okoliščine in veljavna pravila presoditi tudi povezani čas poti.

Kratka avtomatska obvestila, ki ne zahtevajo odziva, niso enaka opravljenemu delu. Toda delodajalec režima ne more spremeniti v »prostovoljno spremljanje«, če dejansko pričakuje takojšnje odgovore in ukrepanje. Pomembna je resnična organizacija, ne samo oznaka v internem pravilniku.

Ali priznanje delovnega časa avtomatično določi tudi plačilo?

Ne nujno: razvrstitev časa zaradi omejitev delovnega časa in počitka ni vedno isto vprašanje kot višina plačila za posamezno obdobje. Plačilo, dodatke in nadomestilo za pripravljenost lahko podrobneje določajo zakon, kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi ali drug veljaven akt.

Delovni čas mora biti pravilno upoštevan pri najdaljših obremenitvah ter dnevnem in tedenskem počitku. Višina plačila pa lahko razlikuje med aktivnim delom in neaktivnim čakanjem, če je taka ureditev zakonita. Zato sta nevarni obe skrajnosti: trditev, da je vsaka minuta pripravljenosti vedno plačana kot redno aktivno delo, in trditev, da pripravljenost nima nobene vrednosti, ker delavec ni ves čas opravljal nalog.

Delavec naj preveri kolektivno pogodbo svoje dejavnosti, plačilno listo in pisni sklep o pripravljenosti. Če so ure priznane, dodatka pa ni, je to lahko drugačno vprašanje od primera, ko ure sploh niso vpisane in zaradi tega niso spoštovani počitki.

Kako mora delodajalec voditi evidenco?

Evidenca mora pokazati dejansko razporeditev in opravljeno delo tako, da je mogoče preveriti obremenitev, počitek in obračun. Ena skupna mesečna številka brez datumov, začetkov in koncev pogosto ne omogoča razumevanja, kaj se je zgodilo.

Smiselno je ločeno voditi:

• redni delovni čas;
• obdobje odrejene pripravljenosti;
• celotno dežurstvo, kadar se šteje za delovni čas;
• čas posameznih klicev, oddaljenega dela in intervencij;
• morebitno nadurno ali nočno delo;
• zagotovljeni dnevni in tedenski počitek.

Delavec naj vodi tudi svojo časovnico: urnik, sporočila o odreditvi, dnevnike klicev, prijave v sistem, potne naloge in poročila o intervencijah. To ni vzporedna uradna evidenca, lahko pa pomaga pokazati neskladje. Osnovna pravila in podatke, ki jih mora delavec prejeti, pojasnjuje članek Kaj mora vsebovati evidenca delovnega časa?.

Kaj naj delavec stori, če je pripravljenost urejena samo ustno?

Najprej naj zahteva jasna pisna pravila o trajanju, odzivu, evidenci, počitku in plačilu. Ustna navodila so posebej tvegana, kadar se pričakovanja postopoma širijo: najprej občasni klic, nato stalno spremljanje pošte, nazadnje pa zahteva, da je delavec vsak večer blizu delovnega mesta.

Koristen pisni povzetek vsebuje:

1. datume in ure pripravljenosti;
2. dovoljen kraj oziroma geografske omejitve;
3. zahtevani odzivni čas;
4. način prejemanja klicev;
5. pričakovano ravnanje in čas prihoda;
6. način evidentiranja vsake intervencije;
7. pravilo o počitku po nočnem delu;
8. podlago za plačilo in dodatke.

Če evidenca ali obračun ne ustrezata dejanskemu delu, naj delavec konkretno navede datume in ure ter zahteva pojasnilo oziroma popravek. Pri ponavljajočih se nepravilnostih so lahko pomembni sindikat, svet delavcev, Inšpektorat Republike Slovenije za delo ali individualno pravno svetovanje. Zahtevo je lažje obravnavati, če temelji na časovnici in dokumentih, ne samo na splošnem občutku stalne dosegljivosti.

Praktičen primer

Dva režima z enakim imenom lahko pravno pomenita nekaj zelo različnega. Prvi zaposleni mora v soboto med 8. in 20. uro ostati doma, odgovoriti v petih minutah in v dvajsetih minutah prispeti v obrat. Klici se pojavijo povprečno štirikrat na izmeno. Težko gre po nakupih, na izlet ali sam prevzame varstvo otroka. Skupni učinek omejitev je močan.

Drugi zaposleni je v istem časovnem bloku dosegljiv po telefonu, vendar lahko ostane kjerkoli, odgovoriti mora v eni uri, na oddaljeno vprašanje pa se odzove morda enkrat na dva meseca. Njegova možnost načrtovanja prostega časa je bistveno večja. Dejanski klic in opravljeno delo se še vedno evidentirata, ni pa nujno, da je celotnih dvanajst ur avtomatično delovni čas.

Presoja se ne sme ustaviti pri izrazu »pripravljenost«. Primerjati je treba dejanske omejitve, pogostost dogodkov in posledice za počitek.

Ključna ugotovitev

PREVERITE, KAJ MORA VSEBOVATI EVIDENCA

PREVERITE PRAVILA ZA NADURE

DOGOVORITE SE ZA POSVET